Ruski predsednik Vladimir Putin je 14. decembra več kot štiri ure potrpežljivo odgovarjal na skrbno izbrana vprašanja skrbno izbranih novinarjev in nič kaj manj skrbno izbranih oziroma celo zrežiranih "navadnih" državljanov iz cele Rusije. Gre za prakso, ki jo je Putin uvedel že davnega leta 2001 in nato ponavljal enkrat ali dvakrat letno (ločeno z novinarji in državljan - z izjemo lanskega leta, ko je jesenska mobilizacija v zadostni meri zamajala zaupanje v Kremelj in je bilo bolj varno dogodek odpovedati. Pa ne zaradi neugodnih vprašanj, te bi itak cenzurirali, ampak odbojnosti marsičesa, kar bi tam Putin povedal - in še bolj tistega, kar bi zamolčal. Posledično je bilo tokratno srečanje prvo od začetka invazije na Ukrajino februarja 2022 in je v tej luči pritegnilo še več (mednarodne) pozornosti.
Na najbrž najbolj aktualno vprašanje okrog vojne in miru je Putin odgovoril po eni strani dokaj skopo, a po drugi strani precej povedno: "Mir bo takrat, ko bomo dosegli cilje posebne vojaške operacije. Ti pa se ne spreminjajo." Če k temu dodamo še odgovor ruskega predsednika o Odesi kot o ruskem mestu, saj "vsi o tem vedo, ampak si izmišljujejo neke zgodovinske gluposti, s katerimi smo se mi po razpadu Sovjetske zveze sprijaznili", potem dobimo najbolj jasen odgovor, kakšni so ruski cilji v Ukrajini. Za floskulami o demilitarizaciji stoji skorajda popolna odrezanost Ukrajine od Črnega morja ter neposredna povezava aneksiranih ozemelj s separatističnim Pridnesterjem v Moldaviji, kjer so še danes stacionirani ruski vojaki. To bi seveda pomenilo tako velike geostrateške omejitve za Ukrajino (blokada dostopa do pristanišč in tranzitnih rečnih poti), da bi katera koli oblast v Kijevu imela že v izhodišču zvezane roke pri (povojnem) razvoju države in s tem ponovno odvisnost od Rusije. In dokler ta cilj ne bo dosežen, se Putin ne namerava pogajati.
Kar je zanimivo, je to, da je Putin s tem kar sam zaprl usta mnogim "mirovnikom" na Zahodu, ki poudarjajo, da dobava zahodnega orožja vojno samo podaljšuje in je treba pristopiti k mirovnim pogajanjem, a pri tem zamolčijo, kar je Putin posredno sam priznal. Rusija kot agresor (zaenkrat) za pogajanja ni zainteresirana, saj v Kremlju ocenjujejo, da vseh ciljev še niso dosegli in da žrtve te vojne (človeške, humanitarne, ekonomske itd.) ne pretehtajo koristi (kakršne koli že so) novo zavzetega ozemlja.
Zato je Putinov mir v sedanjih okoliščinah mogoč zgolj pod pogojem ozemeljske kapitulacije Ukrajine – torej ne samo priznanja novih meja aneksiranih pokrajin, ampak še dodatnih obsežnih ozemeljskih in političnih koncesij (demilitarizacija) Kijeva. Jasno je, da lahko takšna Ukrajina pozabi tako na evroatlantske integracije kot na družbeno blaginjo
Zato je Putinov mir v sedanjih okoliščinah mogoč zgolj pod pogojem ozemeljske kapitulacije Ukrajine – torej ne samo priznanja novih meja aneksiranih pokrajin, ampak še dodatnih obsežnih ozemeljskih in političnih koncesij (demilitarizacija) Kijeva. Jasno je, da lahko takšna Ukrajina pozabi tako na evroatlantske integracije kot tudi na družbeno blaginjo. Pahnjena bo v brezno politične, varnostne in gospodarske nestabilnosti, z vsemi posledicami za lokalno prebivalstvo in bližnjo soseščino (EU). O tem, da so ravno to ruski cilji in posledično pogoji za mirovna pogajanja, ruski visoki predstavniki (recimo zunanji minister Lavrov) kot tudi državna propagandna mašinerija govorijo dokaj konsistentno. Kako to, da jih omenjeni zahodni "mirovniki" ne razumejo ali ne slišijo? Ali pa celo predobro slišijo in razumejo ter s svojimi pozivi ukrajinski in mednarodni javnosti sporočajo, da naj se Ukrajina preda, da v vojni proti agresorski Rusiji nima smisla vztrajati in da bo dolgoročno v vsakem primeru razkosana pahnjena v ruski objem? Nedvoumnega odgovora na to še nismo slišali, a mogoče ga velja po tem Putinovem govoru ponovno poiskati.
Vrnimo se k Putinovemu nastopu 14. decembra. Velika večina predsednikovih odgovorov je bila (pre)splošnih, da bi iz njih lahko povlekli resne zaključke. Jasno, takšen je bil tudi namen celotnega nastopa, resničnostnega šova: v luči prihajajočih predsedniških volitev (marca 2024) pokazati elektoratu, da ima Putin oblast v rokah, da je tukaj in da pravzaprav alternative ni. In seveda, da so okoliščine težke, zunanji sovražniki želijo Rusijo uničiti, a bo Rusija iz tega izšla še bolj enotna in močnejša. To bi bil rezime nastopa. A ob obilici relativizacij se je Putinu tu in tam prikradel tudi kakšen Freudov zdrs, torej nenamerno razkritje nezavednega odnosa.
Ko so predsednika vprašali za komentar odmevne stroge zaporne kazni za novinarko in blogerko Aleksandro Bajazitovo (obsojena na 5 let za izsiljevanje managerja ene od državnih bank, pri čemer je tožilstvo zahtevalo celo 14-letno zaporno kazen), je Putin prostodušno odgovoril: "Ma kakšen lov na čarovnice? Kdo pa je ona, kakšen pomemben opozicijski politik? Kdo izvaja lov?" O (ne)odvisnosti sodstva v Rusiji ne gre izgubljati besed, velja samo pogledati številne mednarodne in ruske študije ter pričevanja maloštevilnih nevladnih organizacij s področja človekovih pravic. Zato je v tem odgovoru bistveno bolj zanimiva omemba opozicijskih politikov in posredno priznanje centralno vodene kampanje proti kakršni koli (resni) politični alternativi Putinu in njegovemu režimu. Torej tega, kar Putina in Kremelj že dalj časa obtožujeta civilna družba in zahodna mednarodna skupnost, on pa to konstantno relativizira in zanika.
Pomenljivo je tudi časovno sovpadanje dogajanja: odvetniki Alekseja Navalnega, najbolj znanega ruskega opozicijskega politika, ki prestaja dolgo zaporno kazen, so ravno v dneh Putinovega velikega nastopa javnost opozorili, da je Navalni izginil iz zaporniške evidence in da o njem že več dni niso dobili nobene informacije. Kot da je najbolj znan ruski zapornik dobesedno "izpuhtel". Po nekajdnevni tišini se je na to temo oglasil tudi tiskovni predstavnik predsednika Dmitrij Peskov, ki je navkljub Putinovemu posrednemu priznanju preganjanja opozicijskih politikov ponovno uporabil maskiranje (maskirovka) realnosti v obliki relativizacije:
"Še enkrat ponavljam: nimamo niti možnosti niti pravice niti volje, da bi spremljali usodo zapornikov, ki po sklepu sodišč prestajajo zaporne kazni." To je aktualna ruska politična realnost, v kateri nič ni resnično in vse je mogoče.
Putin je bil v štiriurnem resničnostnem šovu poln dovtipov, hudomušnih komentarjev, tudi prijaznih besed in laskanj. Prav takšen, kot mora biti dober car do svojih podložnikov. Tako je, recimo, nekega mladeniča, sicer študenta, ocenil kot "simpatičnega in perspektivnega", on pa se mu je zahvalil za kompliment. Tudi opravičil se je, resda ne za svoja dejanja, ampak za neodzivnosti vlade, ki je v kremeljski vertikali itak najbolj pogost in nadvse priročen krivec skorajda za vse. Tako je na vprašanje o tem, zakaj so tako poskočile cene jajc, odgovoril: "Sem vprašal kmetijskega ministra, kako je kaj z jajci. Povedal mi je, da je vse normalno. A cene so šle gor. Ampak veste, kaj se je zgodilo? Povpraševanje je šlo gor. Tudi sam imam rad jajca. […] Na ta račun se opravičujem. Napaka v delu vlade."
•••
Putin potuje po državi,
Na srebrnem konju.
Putin bo vsem ljudem pomagal -
Bog, daj mu zdravja!
Vse bandite bo pobil,
Delavcem bo nalil,
Putin potuje po državi,
Mi smo pa še vedno — ...
•••
Jurij Ševčuk, soustanovitelj in pevec legendarne ruske rock skupine DDT, je dobro ujel duh časa. V pesmi Nočna pesnitev (Nochnaja pjesa) iz leta 2001 zgornjih, sicer zadnjih dveh kitic o Putinu ni bilo. Dodal jih je leta 2004, torej že v času prvega Putinovega predsedniškega mandata. V uradni različici pesmi je zaključek prepuščen interpretaciji slušatelja. A v izogib dvoumnosti ga (zaključek, namreč) Ševčuk občasno vključi v koncertne izvedbe. In ta glasi: "v dreku".
Kolumna Denisa Manceviča: Putinov resničnostni šov
28
0
30.12.2023
Ruski predsednik Vladimir Putin je 14. decembra več kot štiri ure potrpežljivo odgovarjal na skrbno izbrana vprašanja skrbno izbranih novinarjev in nič kaj manj skrbno izbranih oziroma celo zrežiranih "navadnih" državljanov iz cele Rusije. Gre za prakso, ki jo je Putin uvedel že davnega leta 2001 in nato ponavljal enkrat ali dvakrat letno (ločeno z novinarji in državljan - z izjemo lanskega leta, ko je jesenska mobilizacija v zadostni meri zamajala zaupanje v Kremelj in je bilo bolj varno dogodek odpovedati. Pa ne zaradi neugodnih vprašanj, te bi itak cenzurirali, ampak odbojnosti marsičesa, kar bi tam Putin povedal - in še bolj tistega, kar bi zamolčal. Posledično je bilo tokratno srečanje prvo od začetka invazije na Ukrajino februarja 2022 in je v tej luči pritegnilo še več (mednarodne) pozornosti.
Na najbrž najbolj aktualno vprašanje okrog vojne in miru je Putin odgovoril po eni strani dokaj skopo, a po drugi strani precej povedno: "Mir bo takrat, ko bomo dosegli cilje posebne vojaške operacije. Ti pa se ne spreminjajo." Če k temu dodamo še odgovor ruskega predsednika o Odesi kot o ruskem mestu, saj "vsi o tem vedo, ampak si izmišljujejo neke zgodovinske gluposti, s katerimi smo se mi po razpadu Sovjetske zveze sprijaznili", potem dobimo najbolj jasen odgovor, kakšni so ruski cilji v Ukrajini. Za floskulami o demilitarizaciji stoji skorajda popolna odrezanost Ukrajine od Črnega morja ter neposredna povezava aneksiranih ozemelj s separatističnim Pridnesterjem v Moldaviji, kjer so še danes stacionirani ruski vojaki. To bi seveda pomenilo tako velike geostrateške omejitve za Ukrajino (blokada dostopa do pristanišč in tranzitnih rečnih poti), da bi katera koli oblast v Kijevu imela že v izhodišču zvezane roke pri (povojnem) razvoju države in s tem ponovno odvisnost od Rusije. In dokler ta cilj ne bo dosežen, se Putin ne namerava pogajati.
Kar je zanimivo, je to, da je Putin s tem kar sam zaprl usta mnogim "mirovnikom" na Zahodu, ki poudarjajo,........
© Večer
visit website
login
who are we?
contact us
qosheapp
Toi Staff
Gideon Levy
Belen Fernandez
Tarik Cyril Amar
Rami G Khouri
Dr Ramzy Baroud
Mort Laitner
