Dejstvo je, da postajajo zime toplejše in da je morda mrzlo le kakšen dan ali dva na mesec, pa še takrat le težko dosegamo temperature pod –15 ali –20 stopinjami. Ko sem bil v osnovni šoli, sem doživel »pravi mraz«. Februarja 1985 je bilo med 12. in 19. zjutraj pod –10, pa tudi podnevi je bila temperatura pod ničlo. Ali pa januarja istega leta: prvi dan, ko se je podnevi segrelo nad ničlo, je bil 19. januar, v tem obdobju je bilo 13 dni z najnižjo nočno temperaturo vsaj –10 stopinj, dvakrat celo okoli –20! Tudi januarja 1982 je bila deset dni dnevna temperatura ves čas pod ničlo, na primer. Ne predstavljam si danes poročil na Pop TV ali na nacionalni televiziji, če bi napovedovali tako mrzle dni, kot so bili takrat, pa še za tako dolgo obdobje. Najbrž bi skušali angažirati civilno zaščito ali pa vsaj omogočiti otrokom, da bi se, kot med epidemijo, šolali prek zooma od doma. Da jih ne bi preveč zeblo na poti v šolo. Aja, na poti med izstopom iz avtomobila do vhoda pred šolo, kar je v osnovni šoli, pri kateri živim, kar dobrih dvajset metrov!

Sicer se pa sprašujem, zakaj sploh pričakujemo mraz in sneg, zakaj si ga kdaj zaželimo. Kar pomislite, kakšna zgaga je sneg v mestih. Kam z njim, ko splužimo ceste, pločnike, kolesarske steze. Če jih sploh, saj prevečkrat ostane mokra brozga, ki so ji kos le gumijasti škornji ali visoki planinski čevlji, pa še to ne vsaki. Kako težko je pred svojim pragom žrtvovati deset, dvajset minut, no, morda pol ure za čiščenje snega! Navajeni smo, da vse naredi komunalna služba, a tudi tu je škoda denarja, najlažje je posipati sol, da sneg ne zamrzne. Če sneg zapade »tam gori«, je vsaj za smučanje in zimsko kuliso, po nižinah pa si ga želijo najbrž le še otroci. In starši majhnih otrok, ker jih potem lažje zaposlijo. In mraz? Morda si ga zaželimo šele takrat, ko nam sredi januarja pribrenči mimo ušes komar ali kakšna prebujena debela muha. Drugače pa ga sploh ne potrebujemo, saj nam samo povečuje račune za ogrevanje pa za obleko. Najraje bi si oblikovali svet po svojih željah, nič drugega ni pomembno. Zato pa gremo, kamor gremo.