Evropa je obtičala v dolgoletni gospodarski krizi, katere začetki segajo nazaj v leto 2008, ko se je Wall Street komajda izognil zlomu. Seveda občasno sledi obdobje nagle rasti (in upanja), ki pa običajno dokaj hitro zamre. Sicer pa glede na politične odločitve EU drugače sploh ne more biti. Te politike so odsev napačne zasnove evroobmočja in zagotavljajo kronično omejeno investiranje, zlasti v času, ko bi potrebovali ogromno investicij, da bi starajočo se evropsko industrijsko bazo z umazane energije, kemikalij in motorjev na notranje izgorevanje preusmerili k oblakovnemu kapitalu in zelenim tehnologijam.
Odziv politike na verižno reakcijo, ki jo je leta 2008 sprožil zlom banke Lehman Brothers, je bil na obeh straneh Atlantika podoben. ZDA in EU sta izvedli najbolj veličasten in ciničen transfer zasebnih izgub iz poslovnih knjig kvazi kriminalcev financerjev v javni dolg, v kombinaciji s fiskalnim varčevanjem, katerega namen je bil zajeziti hitro rastoči javni dolg. Rezultat je bila likvidnostna past, zaradi katere se je javni dolg še povečal, hkrati pa je povzročila najhujšo prekinitev povezave med razpoložljivo likvidnostjo in realnimi kapitalnimi investicijami doslej. Pričakovana dolgoročna posledica tega je bila gospodarska stagnacija. V tem primeru je bila težava tako globoka in dolgotrajna, da je zastrupila politiko v Evropi in ZDA. Toda tukaj se podobnosti končajo in položaj EU v primerjavi z ZDA se začne slabšati, saj evroobmočje v nasprotju z ZDA nima zveznih inštitucij, ki lahko v času kriz (kakršni sta bili denimo krizi leta 1929 in 2008) monetarno unijo stabilizirajo in preprečijo, da bi zapadla v dolgotrajno krizo.
Po letu 2008 je imela EU na voljo dva načina, da svojo monetarno unijo ohrani intaktno. A le na prvi način bi se lahko izognila trajni krizi, in sicer tako da bi se de facto, četudi ne tudi de jure, povezala v federacijo. Gre za strategijo, ki bi narekovala skupni dolg, znatne davke in petletni skupni vseevropski načrt investicij v zeleni prehod. Toda da bi Evropa lahko izbrala to možnost, bi se morala odreči neomerkantilizmu, ki je temelj nemškega in nizozemskega poslovnega modela, ki sta jedro evroobmočja. Nekateri smo mislili, da bodo evropske elite vsaj razmislile o opustitvi neomerkantilizma, saj bi bila to razmeroma majhna cena za to, da bi se izognili trajni krizi.
Evropa je obtičala v dolgoletni gospodarski krizi, katere začetki segajo nazaj v leto 2008
A smo se motili. Najbolj uspešnim evropskim neto izvoznikom in njihovim političnim agentom za dinamizem Evrope ni bilo toliko mar kot za to, da so ohranili svojo odvisnost od neto izvozov, ki jih je poganjal ameriški trgovinski primanjkljaj (nenehni vir agregatnega povpraševanja po njihovih proizvodih). Tudi njihovi neto izvozi na Kitajsko in zaviranje rasti nemških plač so bili zanje veliko pomembnejši kot to, da bi dali Evropi priložnost, da si povrne elan.
Na drugi način bi se izognili ustanovitvi kvazi federacije in uvedli stroge varčevalne ukrepe za najbolj prizadete države članice, ki bi jih spremljalo obsežno kvantitativno sproščanje v korist najmanj prizadetih članic monetarne unije. Na koncu je bila izbrana ta možnost. Grčija, najbolj zadolžena država članica, je bila deležna najstrožje obravnave, kar naj bi bilo neke vrste opozorilo za druge države članice.
Posledica tega je bila, da je bil evro rešen za ceno trajne stagnacije skupnih investicij v Evropi, vključno s poglobitvijo prepadov med severom in jugom EU (ter nastankom novih prepadov med vzhodom in zahodom). ZDA so medtem močno povečale obseg javnih investicij, s katerimi privabljajo evropske industrijske konglomerate in s tem poglabljajo investicijsko vrzel EU. Zato ne preseneča, da EU kljub svojemu razglašenemu zelenemu dogovoru ni sposobna financirati niti svojega lastnega zelenega prehoda, kaj šele povojno obnovo Ukrajine.
Danes ni največja nevarnost, da bi evropski oblikovalci politik dodatno zaostrili javnofinančne varčevalne ukrepe. Njihovo najljubše orožje za krčenje je trenutno monetarna politika. Ker so enkrat že naredili napako in niso uporabili drzne progresivne monetarne politike, s katero bi preprečili sedanji inflacijski val, zdaj zategujejo preveč in predolgo. Posledica tega je, da že tako nepovezana monetarna unija, ki se je sredi trdovratne inflacije (kljub hitremu krčenju ponudbe denarja) znašla na robu recesije, zaostaja tako za Kitajsko kot za ZDA.
Vzrok za vse to je strukturen. Kontrakcijsko in zato izčrpavajoče varčevanje ostaja zakoreninjeno v sedanjem evropskem institucionalnem okvirju, kar vladam vseh političnih odtenkov preprečuje, da bi preizkusile drugačne politične scenarije. Nedokončana arhitektura evropske integracije onemogoča eksperimentiranje z industrijsko politiko, ki jo zdaj uresničujejo ZDA (z zakonom o zniževanju inflacije ter zakonom o podpori državni proizvodnji polprevodnikov in znanosti), ali z drugimi programi.
Nemška vlada se res oddaljuje od ortodoksnosti EU, saj ogromno javnih sredstev namenja za pomoč svojemu opotekajočemu se industrijskemu modelu. Toda to počne v škodo enotnega trga ter zavezanosti (bolj teoretične kot dejanske) enakim vseevropskim konkurenčnim pogojem. Kmalu lahko pričakujemo protiudarec drugih članic EU, ki ne morejo dohajati nemških subvencij, zlasti tistih, ki svojih industrij ne morejo zaščititi z devalvacijo.
Navijačice EU praznujejo, ker je evro preživel, ker javni dolg ni več grožnja, kakršna je bil, in ker – kar je odločilno – njihov merkantilistični model ostaja nedotaknjen. Globoko v sebi se zavedajo, da se lahko za ta majhen čudež zahvalijo tistim, ki so v Evropski centralni banki (kljub srditemu nasprotovanju nemške centralne banke Budnesbank) trdo garali, da so zagnali tiskarske stroje ECB in v obtok sprostili milijarde evrov, s čemer so preprečili, da bi se v Italiji odvil scenarij, podoben grškemu.
Toda cena tega je visoka: trajna stagnacija in nadaljnja fragmentacija Evrope. Evropska monetarna unija ostaja katastrofalno nepopolna, brez politične in fiskalne unije, ki sta nujni za njeno delovanje. Še huje je, da je petnajstletna ohromelost brezizhodni položaj še poslabšala. Evropejci se moramo bodisi pripraviti na postopni zaton, ki nam ga vsiljuje naša problematična valuta, bodisi moramo glede tega nekaj ukreniti. Strukturni problem zahteva politično rešitev.
(POGLED) Kolumna Janisa Varufakisa: Petnajstletna evropska kriza
23
1
10.12.2023
Evropa je obtičala v dolgoletni gospodarski krizi, katere začetki segajo nazaj v leto 2008, ko se je Wall Street komajda izognil zlomu. Seveda občasno sledi obdobje nagle rasti (in upanja), ki pa običajno dokaj hitro zamre. Sicer pa glede na politične odločitve EU drugače sploh ne more biti. Te politike so odsev napačne zasnove evroobmočja in zagotavljajo kronično omejeno investiranje, zlasti v času, ko bi potrebovali ogromno investicij, da bi starajočo se evropsko industrijsko bazo z umazane energije, kemikalij in motorjev na notranje izgorevanje preusmerili k oblakovnemu kapitalu in zelenim tehnologijam.
Odziv politike na verižno reakcijo, ki jo je leta 2008 sprožil zlom banke Lehman Brothers, je bil na obeh straneh Atlantika podoben. ZDA in EU sta izvedli najbolj veličasten in ciničen transfer zasebnih izgub iz poslovnih knjig kvazi kriminalcev financerjev v javni dolg, v kombinaciji s fiskalnim varčevanjem, katerega namen je bil zajeziti hitro rastoči javni dolg. Rezultat je bila likvidnostna past, zaradi katere se je javni dolg še povečal, hkrati pa je povzročila najhujšo prekinitev povezave med razpoložljivo likvidnostjo in realnimi kapitalnimi investicijami doslej. Pričakovana dolgoročna posledica tega je bila gospodarska stagnacija. V tem primeru je bila težava tako globoka in dolgotrajna, da je zastrupila politiko v Evropi in ZDA. Toda tukaj se podobnosti končajo in položaj EU v primerjavi z ZDA se začne slabšati, saj evroobmočje v nasprotju z ZDA nima zveznih inštitucij, ki lahko v času kriz (kakršni sta bili denimo krizi leta 1929 in 2008) monetarno........
© Večer
visit website
login
who are we?
contact us
qosheapp
Toi Staff
Gideon Levy
Belen Fernandez
Andrew Mitrovica
Mort Laitner
Rami G Khouri
Nikkei Editorial
Ali Fathollah-Nejad
