Socialni demokrati — in demokratinje, dodajam — so imeli krizni sestanek, ki pa so mu rekli konferenca. To je zvenelo bolj fancy in je prispevalo k odrskim efektom eventa. Publika je bila na trnih, a je zdaj lahko pomirjena. Stranka ostaja v koaliciji, predsednica ne bo odstopila, tudi ožje vodstvo ne bo odstopilo, izbrali so začasnega glavnega tajnika, sprožili postopek izključitve notranje neprijateljice, se seznanili s padcem podpore, si vzeli na kredit še dva meseca časa do volilnega kongresa — in se iskreno pogovorili.

Tako se to dela. Vrhunski PR!

Maja bo štiri leta, odkar je Tanja Fajon nasledila Dejana Židana na čelu SD. Takrat je Vesna V. Godina v kolumni na Fokuspokusu napisala, da Fajonova ne bo predsednica vlade — kot so si nekateri že obetali od samega navdušenja —, temveč "grobarka Socialnih demokratov".

VVG je bila črnogleda zato, ker je nova predsednica kazala ambicije, da stranko reformira in naredi iz nje nekaj, kar etabliranemu članstvu ne bo všeč: "[Tanja Fajon] ne razume, da […] ne vodi SD zato, da bi ona sama v stranki uresničevala svoje projekte in vizije, ampak zato, da bi stranka skozi njo uresničevala svoje projekte in vizije."

To se sicer ni zgodilo. Kolumnistka ni upoštevala, da vsi wannabe reformatorji rečejo, da bodo ne vem kaj spremenili, pa tega potem ne storijo. Danes je jasno, da je stranka s predsedničino tiho podporo še naprej uresničevala svoje projekte in vizije. Underground projekte in vizije, seveda, ki so bili včasih drugačni od javno deklariranih in od vseh požegnani.

Pod Tanjo Fajon so SD čisto v redu prosperirali. In bi še naprej, če ne bi ob aferi Litijska — po krivdi nekega strankarskega skorojeviča in po zaslugi DŠP — prišlo na dan, kakšni so v resnici. No, kakšni tudi znajo biti. (Da me ne bo kdo tožil.)

Ne, Fajonova ni postala njihova grobarka. Stranko bo pokopala šele zdaj, če se ne bo eksemplarično odpovedala kandidaturi za predsednico na volilnem kongresu 13. aprila. To bi bilo pošteno. To je najmanj, kar lahko sama naredi za rešitev stranke iz godlje, v katero je zabredla. Saj menda ja ve, kaj je objektivna odgovornost.

Toda po mojem bo hotela ostati predsednica stranke. Ker je tako naivna in dobronamerna, da bo poskušala nadoknaditi izgubljeno zaupanje velikega dela volilcev. Kar pa ji ne bo uspelo.

Ne bom zdaj s prstom kazal poimensko na nikogar, ampak za SD bi bilo mogoče dobro, če bi se poleg sedanje predsednice znebili še nekaj drugih svojih korifej. Ampak kdo bi jim pa potem še preostal? Andreja Katič? Jonas Žnidaršič? Ne vem, ne vem. Slabo se jim piše. Do konca vladnega mandata bodo že nekako preživeli, potem pa bo konec z njimi. Neglede na odločitev Tanje Fajon.

Nikoli jih nisem volil, bi se mi pa zdelo škoda, če bi SD odmrli tako, kot je nekoč — ko je bilo konec dobrih, starih časov — odmrla LDS (in potem še Zares kot zapozneli odvod). Ne gre samo za politično kilometrino. Gre za razvejano in dobro podmazano organizacijsko strukturo, za agregat političnih veščin in socialnih povezav in fiksacij. To je danes na levici redkost. To izgubiti bi bilo škoda ne samo za stranko, temveč tudi za državljane, ki so že volili SD in/ali bi jih še — in ki bi težko našli zamenjavo.

Koga bi lahko še sploh volil nek zmeren slovenski levičar, če ne bi bilo več SD (v Državnem zboru)? Če ni res hud levičar, ne bi volil Levice. Tistih ideoloških in druženopolitičnih brezveznikov od Gibanja Svoboda pa tudi raje ne.

Če bi SD bili stranka, kot se šika — torej tradicionalna, res leva stranka, stranka z izročilom, legacy stranka, magari "ponosni nasledniki [komunistov]", kot jim ta desni naprej mečejo, ampak res ponosni, dosledni, brezhibni in rehabilitirani —, potem se ne bi vsakih nekaj let pojavljali novi in novi obrazi. To politično padalstvo bi bilo irelevantno.

V bistvu jim privoščim, da malo trpijo. Kazen mora biti vzgojna.

Toda prav neizkoriščene prednosti SD so tudi njihove slabosti. Organigram, infrastruktura, pravila, hierarhija, birokracija, statuti, statusi in deklarirane ali magari vidne vrednote stranke ne zagotavljajo toliko zunanjega uspeha in ugleda, temveč v razmerah vsesplošne degradacije politike in socialnega povzpetništva omogočajo tudi napol legalne ali vsaj nemoralne prakse. Pa tudi prikrivanje teh praks.

SD so kot država v državi. Če sledite njihovemu notranjemu razčiščevanju — kar je še ena od teh velikih slovenskih političnih floskul —, ste morda dobili občutek, da je ta politična organizacija ena sama mešanica zbirokratiziranosti in nakladanja. Imajo predsednico stranke, kolegij predsednice stranke, predsedstvo stranke, celo dve predsedstvi, konferenco stranke itd. Aja, tudi lokalne odbore imajo. Bazo. Pa nadzorni odbor. Pa statutarni in volilni kongres.

In o čem govorijo? Samorefleksija, samokritičnost, iskreni pogovori, razočaranje v stranki, očiščenje stranke, zaupanje, ponos in odgovornost, izjemna energija, dobra lista, dobra zgodba, dobri ljudje, fenomenalna ekipa, srčnost, časovnice in bla-bla-bla, da ne naštevam njihovega omejenega besednega zaklada. Ker je vseeno predolg.

In ali so Socialni demokrati sploh še socialni demokrati? Ne. Tako se samo imenujejo. Pravi socialni demokrati so stranka Levica. SD so odtujeni ne samo od socialne demokracije, temveč tudi od realnega življenja normalnega levo čutečega in levo mislečega človeka, ki mu ne znajo povedati ničesar (razumljivega). Deklarirani antagonizem do desnice je edino, kar jih še definira kot levičarje.

Kriza, ki jo doživlja SD, je v tem smislu kriza, ki jo doživlja levica kot vrednostni sistem. Ne samo v Sloveniji. To je kriza, ki so jo v bistvu pomagali zakuhati tisti, ki se ne znajo soočiti z realnimi problemi in ki teh problemov niti nočejo videti. Tisti, ki se raje ukvarjajo z načelnimi, oddaljenimi, celo abstraktnimi, če že ne namišljenimi problemi — ob katerih je lahko moralizirati —, kot pa da bi ljudem konkretno pomagali.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.

QOSHE - (POGLED) So Socialni demokrati še socialni demokrati? Ne. Kriza SD je kriza levice - Marko Crnkovič
menu_open
Columnists Actual . Favourites . Archive
We use cookies to provide some features and experiences in QOSHE

More information  .  Close
Aa Aa Aa
- A +

(POGLED) So Socialni demokrati še socialni demokrati? Ne. Kriza SD je kriza levice

25 24
15.02.2024

Socialni demokrati — in demokratinje, dodajam — so imeli krizni sestanek, ki pa so mu rekli konferenca. To je zvenelo bolj fancy in je prispevalo k odrskim efektom eventa. Publika je bila na trnih, a je zdaj lahko pomirjena. Stranka ostaja v koaliciji, predsednica ne bo odstopila, tudi ožje vodstvo ne bo odstopilo, izbrali so začasnega glavnega tajnika, sprožili postopek izključitve notranje neprijateljice, se seznanili s padcem podpore, si vzeli na kredit še dva meseca časa do volilnega kongresa — in se iskreno pogovorili.

Tako se to dela. Vrhunski PR!

Maja bo štiri leta, odkar je Tanja Fajon nasledila Dejana Židana na čelu SD. Takrat je Vesna V. Godina v kolumni na Fokuspokusu napisala, da Fajonova ne bo predsednica vlade — kot so si nekateri že obetali od samega navdušenja —, temveč "grobarka Socialnih demokratov".

VVG je bila črnogleda zato, ker je nova predsednica kazala ambicije, da stranko reformira in naredi iz nje nekaj, kar etabliranemu članstvu ne bo všeč: "[Tanja Fajon] ne razume, da […] ne vodi SD zato, da bi ona sama v stranki uresničevala svoje projekte in vizije, ampak zato, da bi stranka skozi njo uresničevala svoje projekte in vizije."

To se sicer ni zgodilo. Kolumnistka ni upoštevala, da vsi wannabe reformatorji rečejo, da bodo ne vem kaj spremenili, pa tega potem ne storijo. Danes je jasno, da je stranka s predsedničino tiho podporo še naprej uresničevala svoje projekte in vizije. Underground projekte in vizije, seveda, ki so bili včasih........

© Večer


Get it on Google Play